Napotena sem bila v dermatološko ambulanto, kjer mi je prijazna dermatologinja naredila alergološki test. Po celem hrbtu sem imela razporejene različne alergene. In moje prve črne misli so se mi začele plesti po glavi takoj, ko sem se pred kliniko usedla v avto. Srbel me je cel hrbet. Hotela sem si izpraskati kožo dol iz njega. Celo pot do doma sem razmišljala samo o tem, kako bi se lahko popraskala, da bi izpraskala srbečico dol iz sebe.
Ponovni pregled pri dermatologinji mi ni povedal nič vzpodbudnega. Alergična sem bila na vse. Ja, na vse. Alergična sem na konzervanse in barvila. V kozmetiki, hrani, oblačilih. Alergična sem na obarvani plastični zamašek plastenke z vodo. Alergična na pralne praške in mehčalce. Po glavi so mi odmevala vprašanja … Od kdaj? Kaj lahko sploh jem? Česa se lahko sploh še dotaknem? In kako bom lahko tako sploh živela? V strahu pred nenehnimi srbečimi izbruhi? In zakaj sem sploh šla v službo, ki je bila več kot očitno strup za mojo kožo? Se bo stanje sploh kdaj vrnilo v čas pred njo?
Ponoči sem se zbujala s krvavimi nohti
Moje stanje se nikakor ni umirilo. Pordela koža je iz rok in obraza lezla še naprej. In naprej. Preko trebuha, po celem hrbtu. Vse do kolen. V tisto službo se nisem več vrnila. Moji celi dnevi so se vrteli okoli krem, tablet, srbečice. In ta je bila neznosna! Ponoči sem se zbujala s krvavimi nohti. Med spanjem sem se namreč spraskala do krvi. Potem pa od srbečice sploh nisem več spala.
Začela sem izvajati jogo, da sem lahko umirila svojo besno notranjost. Na sprehode pa sem hodila pozno zvečer, ker me je bilo strah, da me bo kdo videl takšno.
Naslednji dermatološki pregled je bil v Ljubljani, kjer me je “pregledala” hladna, mlada dermatologinja, s čudovito kožo na obrazu. In ko mi je hladno rekla, da bom takšna celo življenje in naj se s tem sprijaznim, sem planila v jok. Začudeno me je vprašala, zakaj jokam, namesto mene pa je odgovorila razburjena medicinska sestra. “Kako lahko to sploh vprašate? Mlademu dekletu ste pravkar povedali, da bo celo življenje flekasta po obrazu in vi jo sprašujete, zakaj ji je hudo!”
Ko me je oče odvlekel iz ordinacije, sem se ponovno zlomila na hodniku čakalnice. Ob pogledu na ljudi okoli mene, me je zgrabila panika. Med njimi je sedel tudi starejši moški, ki bi mi bil lahko dedek. Njegova koža pa je bila tako boleče vneta, da me je bolelo srce zanj. V meni pa se je zasidral velik strah. Bom res celo življenje takšna? Kako lahko sploh živiš s takšno neznosno srbečico?
Sploh se ne spomnim dni, ki so sledili. Vem samo, da sem po toliko neprespanih nočeh končno zaspala. In se nisem zbudila do naslednjega dne … do 17ih popoldne. Takrat so me namreč iz postelje spravila moja starša. Odpeljala sta me na urgenco, iz tam v dermatološko kliniko v Ljubljani. Koža skoraj celega telesa je bila že tako srbeča in boleča, da se je očitno moje telo začelo braniti z otopelostjo. Bila sem omotična in odsotna.
Na dermatološki kliniki sem ostala en teden. Mazali so me s kortikoseroidi in končno sem dobila tudi tablete, ki so mi pomagali preživeti najbolj srbeče dni.
Pozitivno presenečena sem bila nad zdravnikom, ki je vodil moj primer. Pregledal je mojo kožo in že narejene alergološke izvide in me potolažil, da je za tako hud izbruh krivo moje delo z alergeni ter da naprej ne bo tako hudo, če se jim bom čim bolj izogibala. Ob tem pogovoru je bila prisotna tudi mlada dermatologinja, ki sem jo omenila malo prej. S pordelimi lici je gledala v tla. Bilo ji je nerodno, sploh me ni mogla pogledati v oči.
Domov sem odšla z lepo kožo. In jo obdržala točno štiri dni. Moje telo se očitno še ni nehalo čistiti. Kljub odporu sem ponovno posegla po kortikosteroidih, tablete proti srbečici pa sem jedla kot bombone. Tolažila sem se z mislijo, da bo vnaprej bolje, ker vem, na kaj vse moram biti pozorna. Ker sem se ob tej misli počasi otresala tudi stresa, ki je bil ves čas prisoten, se je stanje končno začelo umirjati.
Vsak dan pazim, kaj pojem in česa se dotikam
To je bil največji izbruh do sedaj. Očitno so barvila iz oblačil, ki sem jih zlagala vsak dan, povzročila eksplozijo na moji koži.
Od takrat naprej vsak dan pazim, kaj pojem, česa se dotikam, oblačil v trgovini ne probavam. Preden jih oblečem, jih fino preperem. Izbranih imam nekaj kozmetičnih izdelkov, ki so se pri meni obnesli in ne kupujem drugih.
Slovenija